V petek, 24. maja ob 18. uri bomo v starem delu Radovljice odprli več razstav s tematiko tradicionalnega lončarstva.
Šivčeva hiša
Douglas Fitch
V Devonu živim že več kot dvajset let. Ne morem si predstavljati, da bi si kdaj želel biti drugje. Moja delavnica je skrita globoko na podeželju in narava, ki me obdaja, me navdihuje. Moji izdelki, v glavnem veliki vrči, izhajajo iz oblik, ki so jih izdelovali srednjeveški angleški lončarji. Znanje, ki so ga imeli ti mojstri, je bilo na vrhunski ravni in k temu bi morali stremeti tudi sodobni ustvarjalci. Iskanje lastnega glasu znotraj jezika, ki ga uporabljajo mnogi, je zame izziv, ki mu sledim vsak dan. Posode izdelujem skoraj vse življenje in težko pojasnim, zakaj me enostaven rjav vrč tako navdušuje; ampak nekaterim se to preprosto zgodi in zleze pod kožo.
V Devonu živim že več kot dvajset let. Ne morem si predstavljati, da bi si kdaj želel biti drugje. Moja delavnica je skrita globoko na podeželju in narava, ki me obdaja, me navdihuje. Moji izdelki, v glavnem veliki vrči, izhajajo iz oblik, ki so jih izdelovali srednjeveški angleški lončarji. Znanje, ki so ga imeli ti mojstri, je bilo na vrhunski ravni in k temu bi morali stremeti tudi sodobni ustvarjalci. Iskanje lastnega glasu znotraj jezika, ki ga uporabljajo mnogi, je zame izziv, ki mu sledim vsak dan. Posode izdelujem skoraj vse življenje in težko pojasnim, zakaj me enostaven rjav vrč tako navdušuje; ampak nekaterim se to preprosto zgodi in zleze pod kožo.
Štefan Zelko
Prekmurski tradicionalni lončar Štefan Zelko prihaja iz Lemerja. Lem, blato, ilo, vsi ti izrazi so spremljali njega, njegovega očeta in deda, pri katerem se je učil. Njegov ded je svoje znanje nabiral pri svojem očetu in dedu. Predstavil nam bo več kot trideset različnih oblik uporabne lončevine, ki jo dela na tradicionalnem vretenu. Vsaka oblika se je razvila za svoj posebni namen in nam predstavlja tradicijo kot proces in rezultat najboljših rešitev. Zaradi svoje izjemne tehnološke prakse in rokodelskih veščin je Štefan velik mojster, evidentiran tudi na seznamu Unescove žive dediščine.
Prekmurski tradicionalni lončar Štefan Zelko prihaja iz Lemerja. Lem, blato, ilo, vsi ti izrazi so spremljali njega, njegovega očeta in deda, pri katerem se je učil. Njegov ded je svoje znanje nabiral pri svojem očetu in dedu. Predstavil nam bo več kot trideset različnih oblik uporabne lončevine, ki jo dela na tradicionalnem vretenu. Vsaka oblika se je razvila za svoj posebni namen in nam predstavlja tradicijo kot proces in rezultat najboljših rešitev. Zaradi svoje izjemne tehnološke prakse in rokodelskih veščin je Štefan velik mojster, evidentiran tudi na seznamu Unescove žive dediščine.
Velimir Sunjevarić
Zlakuško lončarstvo iz Srbije je edinstven primer izdelave glinenih loncev, ki se v nekaj tisočletjih ni dosti spremenila. Grajenje glinene posode na počasnem ročnem vretenu so poznali že neolitski lončarji. Tudi žganje na odprti kopi je značilno za najzgodnejše oblike te obrti. Zlakuška lončenina je groba in porozna, glina je mešana z mletim kalcitom, posode pa so primerne za kuhanje na odprtem ognju. Zlakuški lončar Velimir Sunjevarić bo predstavil bogat asortima loncev, posod in pekačev, njihovo izdelavo ter pripravo tradicionalnih jedi.
Zlakuško lončarstvo iz Srbije je edinstven primer izdelave glinenih loncev, ki se v nekaj tisočletjih ni dosti spremenila. Grajenje glinene posode na počasnem ročnem vretenu so poznali že neolitski lončarji. Tudi žganje na odprti kopi je značilno za najzgodnejše oblike te obrti. Zlakuška lončenina je groba in porozna, glina je mešana z mletim kalcitom, posode pa so primerne za kuhanje na odprtem ognju. Zlakuški lončar Velimir Sunjevarić bo predstavil bogat asortima loncev, posod in pekačev, njihovo izdelavo ter pripravo tradicionalnih jedi.
Galerija Kašča
Ljubensko lončarstvo
Za ljubensko lončenino so najznačilnejše okrašene sklede, zeleno loščeni vrči, klobasniki, čerfe, rjavi lonci za kuhanje in shranjevanje zabele, ki jih hrani in razstavlja Gorenjski muzej iz Kranja. V vasi Ljubno blizu Radovljice so zaradi bližnjih zalog dobre gline lončarili od pradavnine do prve svetovne vojne. Leta 1583 se tu omenja lončarski ceh. Svojih prednikov se Ljubenčani spominjajo z imenom svoje nogometne ekipe Čpinarji in krajevno zastavo.
Za ljubensko lončenino so najznačilnejše okrašene sklede, zeleno loščeni vrči, klobasniki, čerfe, rjavi lonci za kuhanje in shranjevanje zabele, ki jih hrani in razstavlja Gorenjski muzej iz Kranja. V vasi Ljubno blizu Radovljice so zaradi bližnjih zalog dobre gline lončarili od pradavnine do prve svetovne vojne. Leta 1583 se tu omenja lončarski ceh. Svojih prednikov se Ljubenčani spominjajo z imenom svoje nogometne ekipe Čpinarji in krajevno zastavo.
Magušarjeva hiša
Pet stoletij za keramiko ni veliko
Razstava keramike iz zbirke Magušarjeve hiše nam v osmih zgodbah predstavlja pet stoletij prisotnosti keramike v Radovljici. Lonci, sklede, krožniki, skodelice in njihove črepinje govorijo o načinu življenja, tehnoloških dosežkih in estetiki. Različni tipi keramike, od grobe srednjeveške lončevine, engobiranega in glaziranega tradicionalnega posodja do beloprstene keramike, majolike in porcelana. Primerjava oblik in dekoracije nam pripoveduje, da se kljub zelo različnemu videzu izdelkov, ki so narejeni v časovnem razdobju več stoletji, razumevanje in izražanje njihovih ustvarjalcev v bistvu ni mnogo spremenilo.
Razstava keramike iz zbirke Magušarjeve hiše nam v osmih zgodbah predstavlja pet stoletij prisotnosti keramike v Radovljici. Lonci, sklede, krožniki, skodelice in njihove črepinje govorijo o načinu življenja, tehnoloških dosežkih in estetiki. Različni tipi keramike, od grobe srednjeveške lončevine, engobiranega in glaziranega tradicionalnega posodja do beloprstene keramike, majolike in porcelana. Primerjava oblik in dekoracije nam pripoveduje, da se kljub zelo različnemu videzu izdelkov, ki so narejeni v časovnem razdobju več stoletji, razumevanje in izražanje njihovih ustvarjalcev v bistvu ni mnogo spremenilo.
Fotogalerija pasaža
Razstava fotografij
Črepinar
Če bi se šel »črepinar« šolat, bi lahko postal mehanik. Pa se ni. In je tako, kot njegov oče v zadrugi iz blata delal lonce. Ko pa je postal po stažu najstarejši, je lahko kuril veliko peč, kar je bilo najbolje plačano delo. Pogosto je proti koncu peke zaspal in ogenj je ugasnil. Lonci so bili slabo žgani in cel teden smo vozili črepinje čez dvorišče na deponijo. Vsi smo ga zmerjali, da je črepinar.
Danes je pa vse drugače. Radi uporabljamo fraze o elementarnosti zemlje in ognja, pa o prvinskih elementih kot sta voda in zrak, o izkušnjah gline ki je stara na miljone let. Na koncu pa o rokah, ki jih rokodelci uporabljamo. Kako dobro se vse to sliši. Potem pa večina od nas trikrat pritisne na elektronski regulator in drugi dan je keramika kar sama spečena natančno tako, kot smo si želeli.
Vsak izkušen lončar ali keramik ve, da je prav žganje ključni in hkrati najzanimivejši del celotnega procesa izdelovanja keramike. Načrtovanje in zidanje peči, priprava gline in drv, odpiranje in zapiranje odprtin na peči s katerimi vodimo pretok zraka, ognja in dima in določanje temperature z opazovanjem barv v notranjosti peči…
Že sam fizični napor pri zidanju in nalaganju peči, ko proti koncu žganja v kurišču metrske klaftre drv gorijo in izginjajo kakor vžigalice, zahteva usklajeno delo aktivne skupine ljudi. Delo med zublji ognja, ki štrlijo iz razžarjene peči, prisluškovanje notranjosti, vsi zvoki potovanja ognja in pokanja keramike. Kaj se dogaja v peči, se kaj ruši? Je glina dovolj pečena? Ali glazura še ni stekla ali pa je črepinja že prežgana in deformirana? Je ogenj pravilno potoval in si ustvaril pot med lonci? Vse skupaj je en velik hec. Pa še Keramos - ognjeni demon se ves čas nekje skriva in te ob ključnih trenutkih pušča samega. Ko se boriš z ognjem se zaveš, da si v celotnem procesu pravzaprav le kurjač.
In potem se peč umiri in ohladi in ko jo odpreš, si vedno znova presenečen in nagrajen.
Črepinar
Če bi se šel »črepinar« šolat, bi lahko postal mehanik. Pa se ni. In je tako, kot njegov oče v zadrugi iz blata delal lonce. Ko pa je postal po stažu najstarejši, je lahko kuril veliko peč, kar je bilo najbolje plačano delo. Pogosto je proti koncu peke zaspal in ogenj je ugasnil. Lonci so bili slabo žgani in cel teden smo vozili črepinje čez dvorišče na deponijo. Vsi smo ga zmerjali, da je črepinar.
Danes je pa vse drugače. Radi uporabljamo fraze o elementarnosti zemlje in ognja, pa o prvinskih elementih kot sta voda in zrak, o izkušnjah gline ki je stara na miljone let. Na koncu pa o rokah, ki jih rokodelci uporabljamo. Kako dobro se vse to sliši. Potem pa večina od nas trikrat pritisne na elektronski regulator in drugi dan je keramika kar sama spečena natančno tako, kot smo si želeli.
Vsak izkušen lončar ali keramik ve, da je prav žganje ključni in hkrati najzanimivejši del celotnega procesa izdelovanja keramike. Načrtovanje in zidanje peči, priprava gline in drv, odpiranje in zapiranje odprtin na peči s katerimi vodimo pretok zraka, ognja in dima in določanje temperature z opazovanjem barv v notranjosti peči…
Že sam fizični napor pri zidanju in nalaganju peči, ko proti koncu žganja v kurišču metrske klaftre drv gorijo in izginjajo kakor vžigalice, zahteva usklajeno delo aktivne skupine ljudi. Delo med zublji ognja, ki štrlijo iz razžarjene peči, prisluškovanje notranjosti, vsi zvoki potovanja ognja in pokanja keramike. Kaj se dogaja v peči, se kaj ruši? Je glina dovolj pečena? Ali glazura še ni stekla ali pa je črepinja že prežgana in deformirana? Je ogenj pravilno potoval in si ustvaril pot med lonci? Vse skupaj je en velik hec. Pa še Keramos - ognjeni demon se ves čas nekje skriva in te ob ključnih trenutkih pušča samega. Ko se boriš z ognjem se zaveš, da si v celotnem procesu pravzaprav le kurjač.
In potem se peč umiri in ohladi in ko jo odpreš, si vedno znova presenečen in nagrajen.
